KNJIGE NOVOSTI

ADIJO, ALZHEIMER – Dale E. Bredesen

ADIJO, ALZHEIMER - Dale E. Bredesen

Dr. Dale E. Bredesen v svoji svetovni uspešnici ADIJO, ALZHEIMER, razkriva, da je Alzheimerjevo bolezen moč preprečiti in v mnogih primerih tudi bolj ali manj ublažiti z njo povezan kognitivni upad. Prav to je s kolegi dokazal v strokovno recenziranih raziskavah, ki so bile objavljene v vodilnih medicinskih revijah. Mnogi njegovi pacienti so uspeli doseči ublažitev kognitivnega upada, čeprav so strokovnjaki dolgo verjeli, da je slednji neogiben in dokončen.

dr. Dale E. Bredesen: ADIJO, ALZHEIMER

Število strani: 288 – Format: 14,5 x 22,5 cm – Vezava: mehka

Cena knjige: 28,40 €
  • Plačilo se izvede po predračunu. Poštnina je brezplačna.
  • Za naročilo knjige kliknite na spodnji gumb in izpolnite naročilnico.
Kupim knjigo ADIJO, ALZHEIMER!

Prvi program za preprečevanje in zdravljenje kognitivnega upada

Predgovor k slovenski izdaji

Alzheimerjeva bolezen je postala v razvitem svetu že tretji najpogostejši vzrok smrti. Uradno velja za neozdravljivo. Nevrologi (Perlmutter 2015, 2017) poudarjajo, da dejavniki zdravega načina življenja zelo vplivajo na njen razvoj, zato sem se v letu 2019 lotil sistematičnega iskanja morebitnih znanstvenih člankov o bistvenem izboljšanju bolezni z njimi; tako sem se prikopal do treh člankov nevrologa dr. Dala Bredesena (2014, 2016, 2018), v katerih s sodelavci opisuje trajno izboljšanje bolezni kar 119 bolnikov.

Preštudiral sem tudi njegovo knjigo “The End of Alzheimer”. Jeseni 2019 sem objavil več poljudnih člankov o Bredesenovih uspehih pri zdravljenju te oblike demence in jim posvetil tudi več javnih predavanj. To je spodbudilo hvalevredno iniciativo založbe Domus LITISIA, da pripravi slovensko izdajo Bredesenove knjige.

V laboratoriju za nevrologijo na univerzi UCLA v Kaliforniji, ki ga je vodil dr. Bredesen, so leta 1994 prvi uspeli laboratorijsko vzgojiti nevrone, kar jim je omogočilo testirati množico snovi, ki spodbujajo rast nevronov, in tistih, ki nevrone degenerirajo. O tem so objavili prek 200 znanstvenih člankov in postopoma oblikovali protokol ReCODE za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni, ki je objavljen v tej knjigi. V čem je njen pomen?

Knjiga odpravlja iluzijo, da bi bilo možno z enim ali nekaj farmacevtskimi sredstvi ali sredstvi zdravega načina življenja ozdraviti Alzheimerjevo bolezen. V več kot 200 znanstvenih člankih so namreč člani Bredesenove znanstvene ekipe dokazali, da je teh dejavnikov kar 36. Potrebno je izboljšati njihovo večino, da učinki regeneracije nevronov premagajo dejavnike njihovega propadanja.

Knjiga vzbuja veliko upanje, da zmoremo sami preprečiti nastajanje Alzheimerjeve bolezni. Večina opisanih dejavnikov te oblike demence so prvine zdravega načina življenja. V knjigi so natančni napotki, kolikšen naj bo “najmanjši dnevni odmerek” dejavnikov, kot so spanje, telesno gibanje, zaužitih krepilnih živil oz. prehranskih dopolnil, da krepimo nevrone.

Knjiga odpira možnosti za razširitev nabora krepilnih ukrepov. Podaja namreč optimalne vrednosti pomembnih krvnih parametrov. Poudarja, da ni dovolj, da imamo normalno stanje krvi, pač pa moramo, tako kot vrhunski športniki, doseči njeno optimalno stanje za ohranitev ali povrnitev zdravja. Že danes si lahko tudi v Sloveniji damo izmeriti vrednost večine teh kazalcev v svoji krvi, verjamem pa, da bo izid knjige pripomogel, da bodo laboratoriji opravljali testiranje tudi tistih, ki jih še ne, a bi jih bilo za mentalno zdravje potrebno meriti. Na vrednosti teh krvnih kazalcev lahko vplivamo z več dejavniki, tudi takimi, ki jih dr. Bredesen ne navaja. Zato njegova knjiga odpira možnosti za razširitev nabora zdravilnih ukrepov.

Izid knjige vzbuja upanje, da bodo postopoma tudi slovenski zdravniki začeli zdraviti Alzheimerjevo bolezen in njena predhodna bolezenska stanja po metodi ReCODE. Čeprav vključuje predvsem dejavnike zdravega načina življenja, pa je za njeno polno izvajanje nujno sodelovanje zdravnika. V tujini že izvajajo usposabljanje zdravnikov in zdravilcev za zdravljenje po tej metodi.

Prva faza zdravljenja je namreč celovito testiranje stanja bolnika. Rezultate testov lahko kvalificirano interpretirajo le za to usposobljeni strokovnjaki. S testiranjem namreč Bredesen ugotavlja, za katero vrsto Alzheimerjeve bolezni gre. Obstajajo namreč štiri skupine dejavnikov (tri glavne in ena kombinirana). Če gre predvsem za kužne procese v možganih, bo v drugi fazi zdravnik predpisal ustrezne antibiotike, če je temeljni vzrok zastrupitev s toksičnimi snovmi (težke kovine ipd.), bo v drugi fazi predpisal razstrupljanje, ki je lahko za telo zelo obremenilno in zahteva zdravniški nadzor … Ko je ta faza opravljena ali pa morda pri posamezniku ni potrebna, preide zdravljenje v tretjo fazo, ki zajema celovito spremembo načina življenja. Izboljšanje se praviloma pokaže že v treh mesecih, zato po takem obdobju ponovimo teste krvi.

Sodelovanje zdravnika, usposobljenega za zdravljenje po metodi ReCODE, je pri zdravljenju Alzheimerjeve bolezni nujno, tudi če posamezniku ni potrebno dajati farmacevtskih sredstev. Za svetovanje, denimo pri prehrani bolnika, je pristojen le zdravnik, zato je pričujoča knjiga, kot druga podobna literatura, le informativnega značaja.

Naj v tem predgovoru omenim še potrebo, ki se je pokazala v domači praksi upoštevanja dejavnikov zdravega načina življenja iz metode ReCODE. V zadnjem letu se je name obrnilo več oseb, ki imajo svoje bližnjega z Alzheimerjevo boleznijo. Zgodi se, da je bolezen že tako napredovala, da bolnik nima ne življenjskih moči ne duševnih sposobnosti, da bi celovito izboljšal svoj način življenja. Opažam, da bi bilo smiselno izpostaviti tiste krepilne dejavnike, ki jih oboleli najlaže upošteva in so obenem učinkoviti. Tako mu bližnji lahko laže pomagajo, ko se okrepi (taki primeri so tudi že pri nas), pa oboleli lahko lažje celovito izboljšuje način življenja.

Alzheimerjeva bolezen je ena od smrtonosnih bolezni, ki se v sodobnem svetu najhitreje razširjajo. Pričujoča knjiga prinaša ključne informacije za razumevanje dejavnikov nastajanja te bolezni ter za njeno obvladovanje in je zato epohalnega pomena. Namenjena je
strokovni javnosti in poljudnemu bralcu.

Doc. dr. Iztok Ostan


»Če imate možgane, potem morate prebrati to knjigo.« – Mark Hyman, MD

»Moram oditi,« je zamrmrala sodelavka, potem ko je odložila slušalko, pograbila torbico in brez drugega pojasnila odšla iz pisarne, ki sva jo delili. Tistega dne je njen mož odšel iz stanovanja, našli so ga po naključju, šele na večer precej hladnega septembrskega dne, premraženega. Šele naslednji dan sem izvedela, da živi moja sodelavka in prijateljica dvojno življenje.

Kot medicinska sestra je skrbela za svojega moža s takrat neozdravljivo Alzheimerjevo boleznijo. Njena ljubezen do moža je bila tako mogočna, da je daleč presegel pričakovano preživetje s to boleznijo. Njene ideje in rešitve so bile tako učinkovite, da sem jo prepričevala, da bi morala napisati knjigo za bolnike in predvsem skrbnike. Morda še pride čas za to. Škoda, da takrat še ni bilo te knjige!

Tako bi moja prijateljica vsemu, kar je že tako uspešno delala za svojega moža, lahko dodala še 30-letne izkušnje, ki so vodile v protokol zdravljenja dr. Bredesena. Številna pričevanja in ozdravitve bi prispevali še dodaten pomemben dejavnik pri zdravljenju – upanje.

Dr. Dale Bredesen v svojem delu sledi načelom funkcionalne medicine, ki se loteva vzrokov, ne pa simptomov bolezni in skuša zdravje povrniti predvsem s spremembo življenjskega sloga, prehrane, telesne vadbe, usmerjeno uporabo prehranskih dopolnil in uporabo zdravil, kadar je to potrebno.

Funkcionalno medicino preučujem že vrsto let in me znova in znova navdušuje izjemnost in učinkovitost tovrstnega pristopa. Podrobna zgodovina bolezni, ko preučimo celotno zgodbo, ki je za vsakega bolnika z Alzheimerjevo boleznijo edinstvena, je ključna za ugotavljanje globljih vzrokov bolezni, dodatne informacije pa pridobimo s pregledom in različnimi laboratorijskimi testi.

Ko je dr. Bredesen svojo študijo predstavil, so jo zavrnili, ker je bila »premalo znanstvena, ker ni preučevala samo enega dejavnika«. Tako kot je veliko sestavnih delov zdravljenja, je tudi veliko vzrokov, ki ravnovesje premaknejo v smer bolezni. Študije, ki bi našle zdravilo za Alzeimerja, so bile doslej neuspešne.

Bredesenov protokol, ki ga je poimenoval ReCODE (kot berem, prek Apolla dostopen tudi bolnikom izven Združenih držav), ni bližnjica ali čudežno zdravilo ali nov čudežni 21. protokol modnega guruja, ki bi rešil problem enostavno in za vselej. Čudežnega zdravila ni. Zato ne pričakujte, da bo delo po napotkih iz te knjige enostavno in kratkotrajno.

Če vas bosta 5. in 6. poglavje morda dolgočasili, kajti v njiju so navedene znanstvene osnove in opis študij, in bi knjigo želeli za nedoločen čas odložiti, nikar. Raje preskočite na kakšno od pričevanj in zgodb, ki vam bodo ogreli srce, potem pa se le vrnite in prežvečite še ti dve poglavji.

Če ste pri sebi ali drugih opazili pešanje in si mislite, da je še čas … začnite takoj. Hitreje, ko začnete, boljši bodo rezultati. Pravi trenutek za začetek protokola je bil včeraj, najboljši naslednji je danes.

Če ne morete začeti celotnega programa, vseeno začnite, toliko, kolikor lahko. Ne obupajte niti, če ne uspete narediti vseh laboratorijskih preiskav, ki ji svetuje avtor. Nekatere so zlahka dostopne, druge manj.

Dr. Bredesen je ugotovil, da obstaja 36 dejavnikov, ki lahko sodelujejo pri nastanku Alzheimerja, in pogosto pravi, da je z zdravljenjem Alzheimerja tako, kot bi se lotili popravila strehe, na kateri je 36 lukenj. Zamašite vsaj nekaj od teh 36 lukenj na strehi in postopno vključujte nove korake, da boste obrnili občutljivo ravnovesje v možganih v smer zdravja.

Čudovita novica je, da ste izbrali edini znani program, ki zagotavlja rezultate. Zato se vam ne bo potrebno pogajati z vašim zdravnikom; tako ali tako vam nima ponuditi kaj boljšega.

Dr. Bredesen opaža, da imajo najboljše možnosti bolniki, ki so vztrajni, dosledni in natančni, ki imajo družino, ki jih podpira, in ne preveč zadrgnjenega zdravnika. To je še posebej pomembno pri tistih bolnikih, ki zaradi napredovale bolezni te naloge ne zmorejo ne začeti ne dokončati sami. Želim vam, da bi vam bile informacije iz te knjige v oporo in da bi slednjo našli tudi v svojem okolju, pri svojem zdravniku in sicer.

Odslej ne velja več, da za Alzheimerja ni zdravila, a ni to super? Upanje je lahko mogočno zdravilo, tako za pacienta kot njegove svojce. Prav to zdaj držite v svojih rokah. Najmanj, kar lahko naredite, je tole: če izveste, da ima kdo od vaših poznanih Alzheimerjevo bolezen ali pa mu peša spomin oziroma ima kognitivni upad, mu priporočite pričujočo knjigo. Ne bom izvedela prvič, da ste tako morda komu rešili Življenje. Hvala tudi v mojem imenu!

Mag. Jana Wahl, dr. med. MBA, specialistka splošne kirurgije


V nadaljevanju si preberite odlomek iz knjige.

PRVI DEL Končno imamo rešitev

1. Odprava demence

Nikakor ni mogoče spremeniti položaja z upiranjem trenutni resničnosti. Če želiš nekaj spremeniti, ustvari nov model, spričo katerega bo sedanji zastarel! – R. Buckminster Fuller

Nemogoče se je izogniti neprekinjenemu nizu grozljivih novic o Alzheimerjevi bolezni: da je neozdravljiva in da se pacienti povečini slabo odzivajo na terapijo, da ni zanesljivega načina za preprečevanje te bolezni in da že desetletja bega najboljše nevroznanstvenike na svetu. Kljub milijardam dolarjev, ki jih porabljajo vladne agencije, farmacevtska podjetja in čarodeji s področja biotehnologije, da bi odkrili in preizkusili zdravila za to bolezen, je bilo 99,6 odstotka vsega, česar so se domislili, popolna polomija in ni prišlo niti do faze preizkušanja zdravila. In če mislite, da smo lahko optimistični zaradi 0,4 odstotka odkritij, ki so vendarle prišla na tržišče (navsezadnje potrebujemo samo eno zdravilo za Alzheimerjevo bolezen, kajne?), še enkrat premislite.

Pesimistična izjava predstavnikov organizacije Alzheimer’s Association vas bo hitro postavila na realna tla: »Zares novo zdravilo za Alzheimerjevo bolezen ni bilo odobreno vse od leta 2003. Trenutno odobrena zdravila praviloma niso zmožna ustaviti ali upočasniti poteka bolezni.« Štiri razpoložljiva zdravila sicer »utegnejo delno ublažiti simptome, kot sta izguba spomina in zmedenost«, vendar jim to uspe le »v omejenem časovnem obdobju«.

Morda brskate po spominu, da bi se spomnili, kdaj ste nazadnje prebrali, da je ameriška Agencija za hrano in zdravila (Food and Drug Administration) odobrila novo zdravilo za Alzheimerjevo bolezen. Ne skrbite, če vam ne uspe. Namreč, izmed 244 eksperimentalnih zdravil za Alzheimerjevo bolezen, preizkušenih med letoma 2000 in 2010, je bilo odobreno eno samo, memantin, in sicer leta 2003. Kot bom pojasnil v nadaljevanju, so njegovi učinki v najboljšem primeru skromni.

Groza, saj pravim. Nič čudnega, da je ta diagnoza zadnja, ki bi si jo želeli slišati. Neki moški, čigar žena se je že dolgo poslavljala zaradi Alzheimerjeve bolezni, je žalostno zmajal z glavo in dejal: »Vedno znova poslušamo, da razvijajo zdravila, ki bodo upočasnila propad. A kaj bi s tem dosegli? Jaz, ki s tem živim vsak dan, vam zagotavljam, da si tega nihče ne more želeti.« Alzheimerjeva bolezen je postala del duha časa. V časopisnih člankih, v blogih in podkastih, na radiu, na televiziji in v filmih – dokumentarnih in tudi igranih – beremo, poslušamo in gledamo zgodbe o njej, eno za drugo. Žal se vse tragično končajo. Alzheimerja nas je strah bolj kot vsake druge bolezni. Za to sta najmanj dva razloga.

Prvič, Alzheimerjeva bolezen je edini – naj ponovim, edini – med desetimi najpogostejšimi vzroki smrti v ZDA, za katerega ni učinkovite terapije. In ko rečem ‘učinkovite’, imam letvico postavljeno dokaj nizko. Če bi imeli zdravilo ali drugo vrsto terapije, po kateri bi bilo pacientom vsaj malo bolje (na ozdravitev niti ne pomislim), bi temu pel slavo na vse grlo. Ravno tako bi jo pel vsak, ki ima ljubljenega človeka s to boleznijo, vsak s povečanim tveganjem za njen nastanek in seveda vsak, ki jo že ima. Vendar takega zdravila ni. Nimamo niti terapije, ki bi pri ljudeh s subjektivno kognitivno pritožbo in pri tistih z blagimi kognitivnimi motnjami (ti dve stanji sta često predstopnji Alzheimerjeve bolezni) preprečila napredovanje bolezni v polno razvito obliko.

To je prav neverjetno, če pomislimo na osupljiv napredek na drugih področjih medicine v prvih dvajsetih letih 21. stoletja, denimo na dosežke pri zdravljenju raka, aidsa, cistične fibroze ali srčno-žilnih bolezni, medtem ko medicina še vedno ne zna pozdraviti Alzheimerjeve bolezni. Še več, ne pozna niti sredstva, s katerim bi jo zanesljivo preprečili ali upočasnili njeno napredovanje. Mnogi s posmehom kritizirajo filme in televizijske oddaje, v katerih angelski otrok ali svetniška mati ali oče pogumno premaga raka z najnovejšim čudežnim zdravilom in popolnoma ozdravi še pred odjavno špico. Osladno, seveda. Ampak mi, ki se ukvarjamo z alzheimerjevo boleznijo, bi z veseljem sprejeli osladnost, če bi obstajala najmanjša možnost, da bi se zgodba o tej bolezni srečno končala.

Drugi razlog, zakaj Alzheimerjeva bolezen vzbuja tolikšno grozo, je, da bolezen ni »zgolj« smrtonosna. Veliko bolezni je smrtonosnih. Več let in včasih več desetletij, preden Alzheimerjeva bolezen odpre vrata starki s koso, oropa svoje žrtve človeškosti in terorizira njihove družine. Spomini pacientov, zmožnost mišljenja in sposobnost za polno, samostojno življenje – vse to izgine s krutim in neizprosnim zdrsom v duševno brezno, v katerem ne poznajo več svojih najdražjih, svoje preteklosti, sveta in niti samih sebe.

Profesorica jezikoslovja, tragična junakinja filma Še vedno Alice (Still Alice), posnetega leta 2014, je nosilka mutacije DNK, odkrite leta 2014, ki povzroči pojav Alzheimerjeve bolezni v srednjih letih. Verjetno ste brali o velikanskem napredku, ki so ga dosegli raziskovalci raka, ko so odkrivali gene, povezane s tumorji, in na tej osnovi vešče zasnovali zdravila. Kaj pa Alzheimerjeva bolezen? Odkritje iz leta 1995 ni vodilo do razvoja niti enega samega zdravila.

Ta strašna bolezen izstopa še iz enega razloga. V zadnjih petdesetih letih smo bili priča vrsti prebojev v molekularni biologiji in nevroznanosti. Biologi so razvozlali izredno zapletene vzroke za nastanek raka in dognali, kako odpraviti mnoge od njih. Dodobra smo spoznali kemične in električne procese v možganih, iz katerih izhajajo misli in občutki, ter razvili učinkovita – čeravno nepopolna – zdravila za depresijo in shizofrenijo, za anksioznost in bipolarno motnjo.

Zagotovo se moramo še veliko naučiti in potrebnih bo še mnogo izboljšav pri spojinah v naši farmakopeji. A praktično pri vseh boleznih imamo močan občutek, da gredo raziskave v pravo smer, da razumemo osnove. In čeprav ima narava za nas pripravljenih še nekaj taktičnih presenečenj, nam je vendarle razkrila temeljna pravila igre. Alzheimerjeva bolezen je izjema.

Pri tej bolezni je tako, kot da nam je narava izročila knjižico s pravili, natisnjeno z izginjajočim črnilom; in medtem ko se za hip ozremo proč, zlobni škrati na novo napišejo cele odstavke. Namreč, navidezno neomajni dokazi, zbrani pri poskusih na laboratorijskih glodavcih, so kazali na to, da je Alzheimerjeva bolezen posledica kopičenja lepljivih leh v možganih.

Te lehe uničujejo sinapse, tvori pa jih protein, imenovana amiloid beta. Iz rezultatov omenjenih poskusov je bilo moč sklepati, da amiloid beta nastaja v možganih v več razvojnih fazah in da bi bilo mogoče učinkovito zdraviti ali celo preprečevati Alzheimerjevo bolezen bodisi s posegom v razvojne faze amiloida beta bodisi z njegovim uničenjem. Vse od osemdesetih let 20. stoletja je večina nevrobiologov imela to izhodiščno zamisel, imenovano hipoteza o amiloidu, za dogmo. Znanstvenikom, ki so jo razvili, je prinesla milijonske nagrade, neštete slavospeve in prestižne akademske položaje.

Izredno močno je vplivala na izbor člankov o Alzheimerjevi bolezni v najuglednejših medicinskih revijah (namig: uredniki so dajali prednost člankom, ki so potrjevali amiloidno linijo) in na to, katere raziskave v ZDA bo financirala javna agencija National Institutes of Health, ki je glavni vir sredstev za biomedicinske raziskave.

A potem so nastopile težave. Ko so farmacevtska podjetja preizkušala spojine, izdelane na temelju kateregakoli elementa hipoteze o amiloidu, so rezultati variirali od poraznih do begajočih. Pri kliničnih poskusih se možgani niso odzivali na te spojine v skladu z dognanimi pravili. Nekako bi še razumeli, če spojine ne bi opravile načrtovane naloge. A zgodilo se je nekaj drugega. V mnogih primerih so se spojine (večinoma protitelesa, ki se vežejo na amiloid in ga tako poskušajo odstraniti) sijajno odrezale in so v resnici odstranile amiloidne lehe.

Odlično je opravila tudi spojina, katere naloga je bila onemogočiti delovanje encima, potrebnega za nastanek amiloida. Eksperimentalne spojine so opravile natančno tisto, kar so si zamislili njihovi izumitelji, sledeč teoriji o amiloidu, toda pacientom se stanje ni prav nič izboljšalo; nekaterim se je, verjeli ali ne, celo poslabšalo. Rezultati teh kliničnih poskusov (mimogrede povedano, mnogi med njimi stanejo več kot 50 milijonov dolarjev) so vedno znova popolno nasprotje vsega, kar so napovedovale teorije o amiloidni hipotezi in na njej temelječe raziskave v epruvetah ter poskusi na miših. Izničenje amiloida naj bi bilo zlati ključ za ozdravitev Alzheimerjeve bolezni. Izkazalo se je, da ni tako.

Bilo je, kot da naše rakete za polet v vesolje vsakič eksplodirajo že na vzletišču. Nekaj je hudo narobe. A prav tako tragična kot slepo sledenje amiloidni hipotezi je domneva, uveljavljena v medicini, po kateri je Alzheimerjeva bolezen ena sama bolezen. Izhajajoč iz te domneve običajno zdravijo Alzheimerjevo bolezen z donepezilom (Aricept) in/ali memantinom (Namenda, v Sloveniji Memaxa). Vem, zapisal sem, da trenutno ni zdravila za Alzheimerjevo bolezen, zato naj pojasnim.

Aricept je inhibitor holin-esteraze. Njegova naloga je preprečiti, da bi specifični encim (holin-esteraza) razgrajeval acetilholin, kemično snov v možganih, ki deluje kot nevrotransmitor. Nevrotransmitorji prenašajo signale z enega nevrona na drugega. Tako mislimo, se spominjamo, občutimo in premikamo telo, zato so nevrotransmitorji tako pomembni za delovanje spomina in možganov na splošno. Logika uporabe inhibitorja holin-esteraze je enostavna: za Alzheimerjevo bolezen je značilen upad acetilholina. Če torej encimu holin-esterazi onemogočimo razgrajevanje acetilholina, ga bo več ostalo v sinapsah. Tudi če potem Alzheimerjeva bolezen uničuje možgane, utegnemo z zdravilom nekoliko podaljšati delovanje sinaps.

Ta logika nekoliko sicer deluje, vendar je tu nekaj pomembnih pridržkov. Prvič, preprečitev razgradnje acetilholina ne vpliva na vzrok ali napredovanje Alzheimerjeve bolezni. Bolezen torej še vedno napreduje. Drugič, možgani se na inhibicijo holin-esteraze pogosto odzovejo, kot je pričakovati: s povečano produkcijo tega encima. To kajpak zmanjša učinkovitost zdravila (in ob nenadni prekinitvi jemanja lahko povzroči precejšnje težave). Tretjič, kakor vsa zdravila imajo tudi inhibitorji holin-esteraze stranske učinke, med katerimi so diareja, slabost in bruhanje, glavobol, bolečine v sklepih, zaspanost, izguba apetita ter bradikardija (upočasnjeno bitje srca).

Tudi memantin vpliva na kemične snovi in molekule v možganih, ki imajo le malo opraviti z osnovno patofiziologijo Alzheimerjeve bolezni, vendar utegne, tako kot Aricept, vsaj za nekaj časa ublažiti simptome bolezni ali celo zakasniti njihov pojav. Običajno ga predpišejo v poznejših stadijih bolezni, vendar ga je mogoče jemati v kombinaciji z inhibitorjem holin-esteraze. Memantin inhibira prenos signalov med nevroni, ki poteka z nevrotransmitorjem glutamatom. Z inhibicijo tega prenosa se zmanjša tako imenovani ekscitotoksični učinek glutamata, torej toksični učinek, povezan z aktivacijo nevronov. Žal utegne memantin med drugim inhibirati ravno nevrotransmisijo, ki je odločilnega pomena za formiranje spomina, zato se dogaja, da kognitivna funkcija spočetka celo oslabi.

Še pomembneje je, da niti inhibitorji holin-esteraze niti memantin ne vplivajo na skrite vzroke Alzheimerjeve bolezni in ne ustavijo njenega napredovanja, vsekakor pa je tudi ne pozdravijo. Vse to je že dovolj problematično, vendar se srečujemo s še bolj fundamentalno težavo.

Alzheimerjeva bolezen ni ena sama bolezen. Seveda je zaradi enotnih simptomov morda videti tako, a kot bom pojasnil v šestem poglavju, smo odkrili tri glavne tipe Alzheimerjeve bolezni. Z raziskavami različnih biokemičnih profilov ljudi z alzheimerjevo boleznijo smo nedvomno dokazali, da je vsak od treh zlahka razločljivih tipov rezultat specifičnih biokemičnih procesov. Vsak tip zahteva drugačno zdravljenje. Enako zdraviti vse tri je tako naivno, kot če bi zdravili vsako okužbo z istim antibiotikom.

Res je hudo, da je Alzheimerjeva bolezen več kot trideset let odbijala napade največjih veleumov v nevroznanosti in medicini. (Da niti ne govorim o več kot sedemdesetih letih, ki so pretekla med poimenovanjem bolezni in vznikom hipoteze o amiloidu. V tistih desetletjih je bilo opravljenih še manj raziskav kot pozneje.) Kdor je vsaj malo pozoren, brž sprevidi, da uporabljamo napačen pristop. Še zlasti ni bila preizkušena zamisel, da bi morali najti vzrok nastajanja amiloida, ga odpraviti in nato odstraniti še amiloid.

Če je pri vas povečano tveganje za pojav Alzheimerjeve bolezni zaradi genetskih nastavkov ali če ste že zboleli oziroma če je zbolela ljubljena oseba, imate vso pravico, da vas taka situacija spravlja v nejevoljo.

Nič čudnega, da se danes bojimo Alzheimerjeve bolezni kot nepremagljive, kot tiste, ki uduši vsako upanje in je nedovzetna za vsakršno terapijo. Toda nič več. Naj to povem tako jasno, kot je sploh mogoče: Alzheimerjevo bolezen je moč preprečiti in v mnogih primerih tudi bolj ali manj ublažiti z njo povezan kognitivni upad. Prav to smo s kolegi dokazali v strokovno recenziranih raziskavah, objavljenih v vodilnih medicinskih revijah. Prvič so bili natančno predstavljeni tako izjemni rezultati pri pacientih. Seveda vem, da brezobzirno nasprotujem splošno sprejetim resnicam, če trdim, da je mogoče ublažiti kognitivni upad; da je stotinam pacientov uspelo doseči prav to; in da zdaj poznamo ukrepe, s katerimi ga lahko preprečimo, čeprav so strokovnjaki dolgo verjeli, da je neogiben in dokončen.

Ob tako drznih trditvah je dobro ohraniti zdravo mero skepse. To pričakujem tudi od vas, medtem ko boste brali o treh desetletjih raziskav v mojem laboratoriju, katerih vrhunec so bili prvi preobrati kognitivnega upada v zgodnjih fazah Alzheimerjeve bolezni in na njenih predstopnjah – subjektivni kognitivni pritožbi in blagih kognitivnih motnjah. Pričakujem vašo skepso ob prebiranju zgodb obravnavanih pacientov, ki so se dvignili iz brezna kognitivnega upada.

Pričakujem vašo skepso ob seznanjanju s personaliziranimi terapevtskimi programi, ki smo jih razvili, da bi vsakomur omogočili preprečiti kognitivni upad. In če kdo že kaže znake upada, je zdaj moč zavreti ta proces in obnoviti spomin, mišljenje ter druge kognitivne sposobnosti, potrebne za normalno življenje.

Če pa bodo opisani rezultati premagali vašo skepso, prosim bodite odprtega duha in razmislite o tem, da bi spremenili svoje življenje – ne le če ste že začeli drseti v kognitivni upad, ampak tudi če niste. Ni treba posebej poudariti, da bodo najprej prepoznali potencial te knjige za takojšnjo in neposredno spremembo življenja tisti bralci, katerih spomin in spoznavni procesi so že moteni (in seveda njihovi družinski člani ter skrbniki). S sledenjem protokolu, ki ga bom predstavil, lahko ljudje s kognitivnimi motnjami, ki še nimajo diagnosticirane Alzheimerjeve bolezni, in tudi tisti, ki so že v njenem primežu, ustavijo kognitivni upad, ki so ga že utrpeli.

Še več, pogosto ga je v resnici mogoče odpraviti. Prizadete posameznike je vse do zdaj čakal neizogiben razvoj bolezni v hudo demenco. Iz ust vsakega strokovnjaka so slišali le slabe novice. S posebnim terapevtskim protokolom, ki smo ga razvili skupaj s sodelavci, smo vrgli turobne napovedi na smetišče zgodovine.

KAJ PRAVIJO O KNJIGI?

»Neprecenljivo odkritje, ki bo za vedno spremenilo življenja številnih ljudi! Ne le da je z briljantnim programom dr. Bredesena prvič v zgodovini mogoče pozdraviti Alzheimerja, temveč zdaj lahko tudi preprečimo, da bi nas ta uničujoča bolezen sploh kdaj doletela. Poleg tega lahko ozdravimo kognitivni upad oziroma si celo povrnemo spomin, če nam je morda začel pešati.

Še več ‒ z dnevno uporabo protokola lahko prebudimo svojo neskončno notranjo moč in spoznamo povsem nove dimenzije svojega bivanja, ki ga spremljajo zavedanje milosti Življenja, zaupanje in hvaležnost.« – Boris Vene, avtor knjižne uspešnice Zdravje je v nas in avtor 28-dnevnega programa Body Reset z 99,03 odstotno uspešnostjo

»Knjiga ADIJO, ALZHEIMER je veličastno delo. Dr. Bredesen postavi to uničujočo bolezen v povsem novo luč. Naenkrat ni več skrivnosten in nerazumljiv proces, ampak jo je mogoče preprečiti in – da, prav zares – tudi zdraviti.« – David Pearlmutter, dr. med., avtor uspešnic Požgani možgani in Zdravi možgani

»ADIJO, ALZHEIMER je fenomenalna knjiga o izjemno navdušujočih raziskavah dr. Bredesena, s katerimi se je lotil razreševanja najbolj pereče zdravstvene težave našega časa. Pomaga nam razumeti kompleksno in pogubno bolezen, obenem pa je načrt, s katerim jo lahko že spočetka preprečimo. To knjigo morate prebrati. Dr. Dale Bredesen je z raziskavami bržkone najvplivnejše bolezni naše dobe resnično spremenil naš pogled na vse kronične bolezni. To delo je mojstrovina.« – dr. Rangan Chatterjee, dr. med., član britanskega Kraljevega združenja zdravnikov družinske medicine

O AVTORJU KNJIGE

Dale E. Bredesen, je dr. med., profesor in ustanovni predsednik Buck Institute in profesor na UCLA.

KAZALO VSEBINE

Predgovor k slovenski izdaji

PRVI DEL – Končno imamo rešitev
1. Odprava demence
2. Pacient številka nič
3. Kakšni občutki spremljajo vrnitev iz demence?
4. Kako dobiti Alzheimerjevo bolezen? (Navodila za začetnike)

DRUGI DEL – Razčlemba Alzheimerjeve bolezni
5. Na koncu s pametjo: od postelje do delovne mize in nazaj
6. Božji gen in trije tipi Alzheimerjeve bolezni

TRETJI DEL – Ocena stanja in prilagoditev terapije posamezniku
7. »Kognoskopija« – ocena vašega stanja
8. Odpravite kognitivni upad s protokolom ReCODE
9. Uspešnost terapije in socialna mreža: dva primera dnevne rutine

ČETRTI DEL – Naravnost do uspeha!
10. Terapevtska sestavljanka – tudi vi jo lahko obvladate
11. »To ni lahko.« Zasilne rešitve in opore.
12. Upiranje spremembi – Machiavelli sreča Feynmanna

Dodatki

Kupim knjigo ADIJO, ALZHEIMER!