Notranji krokodil

Izkušnje naučene optimistke

Knjiga Notranji krokodil, ki temelji na osebnih in profesionalnih izkušnjah prof. dr. Mojce Zvezdane Dernovšek, odpira intimen vpogled v terapevtski svet, kjer se srečujejo najgloblje stiske in resnični preboji. Dr. Dernovšek, priznana specialistka psihiatrije in samooklicana naučena optimistka, skozi to knjigo deli svoje življenjske modrosti in izkušnje z obravnavo duševnih izzivov, ki pogosto ostanejo skriti. Knjiga je polna osebnih zgodb njenih pacientov, ki prikazujejo, kako pomembno je vztrajati, kljubovati težavam in najti smisel v bojih, ki nam jih prinaša življenje. 

“Mi se nikoli ne umikamo, temveč samo napredujemo v drugi smeri!” 

Nikoli ni prepozno, da odvržemo velik del stare prtljage in postanemo boljši človek – plemenitejši, manj sebičen, manj zamerljiv in tako naprej. Nikoli tudi ni prepozno, da se iz srca opravičimo. Takšna opravičila imajo še posebno moč znotraj družine. Tudi če je vmes minilo več desetletij, lahko opravičilo naredi čudeže za medsebojno spoštovanje in za pristnost odnosa. Pri tem da sploh ni nujno, da je bilo opravičilo sprejeto. 

“Človeško bitje je ustrojeno tako, da ga zares izpolnijo samo tiste reči, za katere se je moralo potruditi. To dejansko pomeni, da za dobro duševno formo prav moramo vaditi frustracijo in trenirati čakanje na zadovoljitev.”

Naš obstoj sestavlja predvsem nenehno zaporedje vzponov in padcev. Padci kar pridejo in čim prej se je treba pobrati. Ob tem se lahko spomnimo imenitnega vodila kaskaderja Evela Knievela: “V življenju lahko velikokrat pademo. A zguba smo samo, če se nehamo truditi, da bi se spet postavili na noge.” 

Lahko pa se zatečemo tudi v povsem nasprotno paradigmo. Učinkovito jo lahko strnemo z besedami: “Ah, saj sem že vse zafrknil, in je torej čisto vseeno, če danes zafrknem še pet reči zraven!” To je ena največjih pasti od vseh. Vendar pa res nikoli ni prepozno, da svoja negativna stališča odvržemo.

MISLI iz knjige

• Če so nas v zgodnjih letih veliko priganjali, kritizirali ali krivili, bomo kasneje veliko priganjali, kritizirali ali krivili sebe.
• Vsak človek ima dve življenji. Njegovo drugo življenje se začne, ko spozna, da ima samo eno.
• Ko plevel nehamo gnojiti in zalivati s svojo pozornostjo, se bo začel sušiti.
• Jaz si ob vseh svojih izkušnjah s pacienti niti približno ne domišljam, da vem, kako se počutite.
• Če novi in plazilski možgani niso v dobrih odnosih, je to po navadi tako naporno, da je lahko nevarno.
• Posebna ironija počiva v dejstvu, da nas je narava s kritikom in priganjalcem opremila zato, da bi živeli lažje, ne težje!”
• Notranji govor je način, na katerega se pogovarjamo sami s sabo. Naučimo se ga na podlagi tega, kako so se z nami v ranih letih pogovarjali naši bližnji.

O AVTORJIH

Prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, dr. med., je dislektičarka z motnjo pozornosti, ki se je odločila postati naučena optimistka, ker je tako daleč najlepše in najlažje živeti. Je specialistka psihiatrije in redna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Kot psihiatrinja ne piše le receptov, pač pa skuša najti najboljšo izbiro zdravil. Pozorna je tudi na druge dele življenja svojih pacientov in jih podpira pri njihovem okrevanju in samostojnosti.

Ima dva kužka, izdeluje mozaike iz keramičnih ploščic in krpanke. Na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani je delala na zaprtem oddelku in v ambulanti. Nato jo je poklicna pot pripeljala v Zdravstveni dom Sevnica, kjer še vedno dela v Centru za duševno zdravje odraslih Posavje. Sodelovala je pri pripravi Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja in je vpeta v njeno implementacijo.

Jure Aleksič je novinar in publicist s tridesetletnim stažem. Kot najstnik je začel z objavljanjem znanstveno-fantastičnih zgodb v reviji Življenje in tehnika, nakar je petnajst let pisal najbolj udarne reportaže v Mladini. V zadnjem desetletju se je kot svobodnjak specializiral za intervjuje in portrete. V dolgih letih pridnega pogovarjanja je med drugimi intervjuval Marilyna Mansona, Roberta Sapolskega in Cate Blanchett. Najraje pa ima vsebinske domače sogovornike, ki imajo rešitve za civilizacijsko gangreno, v katero smo se zaplezali. 

VSEBINA KNJIGE

Namesto uvoda
O KRITIKIH IN KROKODILIH
Dve usodi
Kako se naučimo optimizma
Na prelomnici
O lenuhih in “lenuhih”
Tudi plevel lahko postane rožica
Moj prijatelj kroks
GODRNJAVA, VENDAR NE ZAGRENJENA
Zakaj sem že zgodaj odrasla
Hočete reči, da nisem lena, neumna ali nora?
Moj najljubši projekt
»A VI SAMI BI POŽRLI TOLE, KAR MI HOČETE PREDPISATI?«
Težko, črno in nepotrebno
“A vi sami bi požrli tole, kar mi mislite predpisati?”
Kaj pa brez zdravil?
Na slabem glasu
Odporna prožnost
Notranja orodjarna
JEZDECEM APOKALIPSE VSTOP PREPOVEDAN
Šibkost ni dovoljena
Vztrajnost ali trma?
Jezdecem apokalipse vstop prepovedan!
Iskrenost lahko tudi boli
“Če sem se izvlekla iz te luknje, lahko premagam karkoli!”
Stoli in pručke
STARE DILEME IN NOVI VIRI POMOČI
Sosedov Tinček nekoč in danes
Vodovodar naj bo!
Vljudna zahrbtnost
Iskreno o zdravstvu
Novi viri pomoči
Ničelna toleranca
Za konec