Nova dognanja o naših zgodnjih ranah in njihovem zdravljenju

Kot odrasli se pogosto ujamemo v vzorce, ki se zdijo nerazumni ali neznačilni za nas – zapiramo se vase, prepogosto izbruhnemo, skušamo ugoditi drugim ali sabotiramo sami sebe. V ozadju teh odzivov se skriva naš notranji otrok, mlajši del nas, ki še vedno poskuša zadovoljiti svoje potrebe na edini način, ki ga pozna.

Vsi nosimo v sebi pečat svojih najzgodnejših let. Otroštvo je kratko, njegov vpliv pa nas spremlja vse življenje. Nekateri deli nas so bili deležni ljubezni, drugi pa molka, kritike ali neodobravanja. Da bi preživeli, smo se naučili prilagajati – pretirano smo se trudili, se skrivali ali ostajali neopazni. Večina nas je odraščala z mešanico ljubezni in pomanjkanja. In mnogi še vedno varujemo tiste dele sebe, ki so bili nekoč ogroženi.

Čeprav ne moremo spremeniti tega, kar se je zgodilo, lahko spremenimo način, kako preteklost živi v nas in vpliva na naše življenje danes. Kako biti starš svojemu notranjemu otroku ponuja jasno in sočutno pot do notranje celovitosti, saj združuje praktične vaje, somatska orodja in vodena razmišljanja, ki nam pomagajo ustvariti varnost, ljubezen in zdrave meje, kakršne smo od nekdaj potrebovali.

Avtorica v svojem celostnem modelu osebnostnega razvoja pojasnjuje, kako lahko razvijemo čustveno zrelost in samoregulacijo, da se bomo namesto impulzivnega odzivanja znali odzvati mirno, namesto sramu sprejeli svoje želje ter podvomili o zgodbah, ki so nam narekovale, kdo moramo biti.

Iz uvoda knjige:

Že odkar pomnim, imam v sebi intenzivno, neustavljivo energijo. Nisem je pridobila postopoma, temveč sem jo občutila kot del sebe. V otroštvu – preden so nam zabičali, naj sedimo pri miru, naj bomo tiho, naj ne zavzemamo preveč prostora – smo se izražali z vsem svojim bitjem. Jaz sem se izražala s tekom, skakanjem, vrtenjem in premetavanjem. Gibanje telesa je bil edini jezik, ki sem ga poznala. Preden so me naučili, kakšna moram biti, sem preprosto bila.

Da bi me starši zaposlili, so me vpisali na vse mogoče dejavnosti – likovne tečaje, ples, vse športe, ki si jih lahko zamislite. Mama se je šalila, da bi imela vsak dan kako dejavnost, tudi če bi teden trajal osem dni. Postale so ventil za vso mojo intenzivnost; kraji, kjer gibanje in osredotočenost nista bila le dovoljena, temveč dobrodošla. Nenehno so me hvalili, kako »vse tako zlahka zmorem«, zaradi česar sem trud jemala kot dokaz nezadostnosti, vsak najmanjši spodrsljaj pa kot neuspeh. Sčasoma sem se naučila vztrajati pri stvareh, v katerih sem bila dobra, in občutek lastne vrednosti enačila z uspešnostjo, in ne s prisotnostjo. Tak vzorec sem ohranila tudi v odrasli dobi.

Tudi kadar je moje telo mirovalo, um ni nikoli počival. Ponoči sem ležala v postelji in zaskrbljeno razmišljala, da bo mama morda zaspala in se ne bo nikoli več zbudila. Ista energija, ki je čez dan poganjala moje igrivo gibanje in nenehno aktivnost, se je v tišini in temi spremenila v vrtinec tesnobnih misli – moj um je iskal stvari, ki bi lahko šle narobe. Lahko bi rekli, da mi je bilo to prirojeno. Lahko pa si tudi ogledamo okolje, v katerem sem odraščala, in začnemo slediti povezavi med nemirno energijo v mojem telesu in neizrečeno napetostjo, ki je vladala v naši hiši.

Bila sem daleč najmlajša v družini – ko sem se rodila, je bilo sestri petnajst let, bratu pa osemnajst. Sestra je imela v zgodnjem otroštvu in adolescenci resne zdravstvene težave, zaradi katerih je potrebovala stalno zdravniško oskrbo in več obsežnih operacij. Čeprav sem bila premlada, da bi razumela vse okoliščine, je stres zaradi njenega zdravja narekoval čustveno vzdušje v
naši družini. Preizkušnja ni bila samo njena, temveč je vplivala na vse nas. Doma so pogosto vladale napetost, raztresenost in zaskrbljenost.

O avtorICI

Nicole LePera je študirala klinično psihologijo na Univerzi Cornell in Novi šoli za sociološke raziskave, izobraževala pa se je tudi na Filadelfijski psihoanalitični šoli. Kot klinična psihologinja z zasebno ordinacijo je bila pogosto nezadovoljna z omejitvami tradicionalne psihoterapije. Ker je za svoje kliente – in zase – želela poskrbeti bolje, je začela razvijati celostno filozofijo duševnega, telesnega in duhovnega zdravja, ki ponuja interdisciplinarne tehnike za samozdravljenje.

Spoznanja dr. LePera pomenijo resničen premik paradigme na področju duševnega zdravja, saj nas opolnomočijo, da se osvobodimo podedovanih prepričanj in prebudimo svoj pristni jaz. Napisala je knjigo Kako se lotiti dela na sebi, ki je uspešnica New York Timesa, ter začela gibanje samozdravilcev #SelfHealers – mednarodne skupnosti ljudi, ki se združujejo, da bi vzeli zdravljenje v svoje roke.