SANJAM. KONČNO.

Poslednja zapuščina ženske, ki je premaknila meje samooskrbe v Sloveniji.

Sanja Lončar je desetletja veljala za neupogljivi glas naravnega zdravja, raziskovanja in skupnosti. V svojih številnih delih je bralce učila, kako poskrbeti zase in za naravo – v svoji zadnji knjigi Do zadnjega diha pa se je odločila narediti tisto, česar dotlej ni želela: potegniti črto pod lastnimi izkušnjami.

Knjiga je začela nastajati leta 2023, svoje zadnje vrstice pa je avtorica zapisala le nekaj dni pred slovesom 30. julija 2025. Prav zato to ni klasična, vnaprej premišljena avtobiografija, ki bi opravičevala preteklost, temveč izjemno živ, bivanjski dokument. Izpoved, napisana z globoko hvaležnostjo do vsega, kar jo je v življenju premaknilo in izbrusilo.

V knjigi Do zadnjega diha Sanja Lončar prvič intimno razgrne svoje ozadje:

Od iskanja identitete do življenjskega poslanstva: Kako jo je pot iz rodnega Pančeva preko zahtevnih preizkušenj z vizami in dela v marketingu pripeljala do spoznanja, da bo Slovenija njen resnični dom?
Resnica brez olepšav: Avtorica ne skriva svojih strahov, notranjih bojev in napak. Pred bralca stopi brez maske družbene vloge – kot ženska, ki ji je bila resnica vedno pomembnejša od udobja.
Popotnica za ozaveščene: Med vrsticami raste nevsiljivo, a odločno sporočilo za prihodnost, ki bralca spodbuja, da prevzame odgovornost v svoje roke in začne razmišljati s svojo glavo.

Knjiga Do zadnjega diha je navdihujoče branje, ki presega zgolj spomine posameznice. Je knjiga modrosti in opomina, h kateri se bodo vračali tako zvesti sledilci njenega dela kot vsi tisti, ki iščete odgovore na velika vprašanja našega časa: kako ostati zvest sebi in najti smisel v svetu hitrih sprememb.

OdlomKI iz knjige

»Nekateri pravijo, da resnica boli. Mogoče, vendar zamolčana resnica boli dvakrat bolj.«

»Na sebi sem doživela toliko sprememb, in za marsikatero so bile zaslužne knjige, izkušnje ali ljudje (in živali), ki so mi pomagali pri moji rasti. Če jim je uspelo že tolikokrat premakniti trmasto Sanjo, je to dokaz, da se da. Iz hvaležnosti vsemu, kar je premaknilo mene, poskušam tudi sama sejati to seme v upanju, da bo skalilo tam, kjer bodo tla dovolj pripravljena, da podprejo rast.«

»Če me danes kdo vpraša, kako si upam povedati po pravici to, kar drugi raje zamolčijo, si mislim … vi verjetno (še) ne veste, koliko boli, če zamolčiš sebe.«

»Čas je, da odgovornost za prihodnost vzamemo v svoje roke.«

»V kolikor je stvarstvo ocenilo, da sem povedala dovolj, da ljudje začnejo razmišljati s svojo glavo, je čas, da utihnem. Prihaja čas za ozaveščene ljudi, da odgovornost za prihodnost vzamejo v svoje roke in so zanjo pripravljeni tudi kaj narediti.«

MNENJA O KNJIGI

“Ob koncu tega življenja si nam zapustila pomenljivo sporočilo: »V poslanstvu, ki ga opravljamo za druge, je potrebna pozornost tudi do sebe.« Ne le zame, še za marsikoga je preživetveno. Naj nas strezni!” – pater Karel Gržan, puščavnik, ki živi med ljudmi, astroarheolog, avtor blizu 50 knjig

“To je knjiga modrosti, knjiga rešitev. In knjiga opomina. Ne vemo, ali bi se lahko končala drugače. V mozaiku poslednji delček ostaja skrivnost. Ljuba modrinja, maham tja onkraj.” – Melita Berzelak, urednica revije Jana

“Kot je večkrat rekla naša Sanja – »če želiš spremembe, zavihaj rokave in naredi boljši svet zase in za druge«. Tako tudi s to knjigo daje dobro popotnico vsem, ki želijo soustvarjati boljši svet. In, predvsem, daje jasne smernice, kako k temu pristopiti. Veličina ljudi ni v žari, ni v spominu, pač pa v tem, da nas krepijo v zavedanju, da smo povezani po poti nevidnih vezi v vesolju, ki nas povezuje v idejah in dejanjih.” – Irena Rotar, Sanjina prijateljica; vseslovensko gibanje za povečanje samooskrbe in ohranjanje slovenskih semen in trajnostno prihodnost, Ekoci

“Knjiga, ki nam jo je zapustila ta mojstrica sistemov, je orakelj. Odpre in ti odgovori. Živi.” – Tadeja L. Zupan, urednica knjige

O AVTORICI

Sanja Lončar (1965–2025) je bila po rodu iz Pančeva, enega od industrijsko najbolj razvitih in tudi močno onesnaženih mest nekdanje Jugoslavije. Otroštvo je preživela med »vlažnim plesnivim najemniškim stanovanjem« v tem mestu in čarobno veliko, čeprav zapuščeno posestjo babice in dedka v Soko Banji.

Iz Beograda je prišla v času vojne v Ljubljano in tu nekaj let delala v marketinških vodah. Po treh letih trdih preizkušenj z vizami in ‘gastarbajterskega’, nikoli lahkega bivanja, se je zalotila, da si kupuje novoletne okraske. Takrat je dojela, da bo Slovenija njen dom.

VSEBINA KNJIGE

I. DEL – MOJIH PRVIH 60 LET

Vem, da se bom čez deset let tej knjigi smejala
Od tam pridemo, preden se rodimo
Od kod pride kreativnost
Če hočeš pisati, se moraš bogato poročiti!
Kuhinja kot peskovnik
Pleveli na vrtu in grehi na duši
Sam svoj mojster
Ali je ljudi možno spreminjati?
Zarečenega kruha se največ poje
Kako je Slovenija postala moj dom
Kavelj 22
Življenje v treh stoletjih hkrati
Voda spere vse, samo grehov ne
Domov – kje je to?
Jezik je energija, ki teče
Koliko stane dan življenja?

II. DEL – KAKO ME JE OBDELAL VRT

Lekcije
Kaj pove vrt o lastniku?
Skriti argument
Red in popolnost iz roda v rod
Zgodi se Tvoja volja
Vaje ritma
Sprememba

III. DEL – MALE IN VELIKE LEKCIJE, ZA KATERE SEM HVALEŽNA

Jogi in dunajski zrezek
Blagor šibkega telesa
Zakaj bolijo zobje?
Moj duhovni učitelj Amon
Srce hoče prostor
Kaj se da v dveh sekundah?
Konec razprodaje
Leksikon na dveh nogah
Res moram vse, kar zmorem?
Zakaj je tako težko reči NE?
Kaj mi hoče povedati mehur?

IV. DEL – MARATONCI TEČEJO ŠE EN KROG

Stvarstvo ima res smisel za humor
Gospa, raka imate
Končno nad oblaki
48 ur
Pazi, kaj si želiš!
Kaj bom sploh počela?
Sem pokvarjen avto ali razštelan radio?
Lekcija prisotnosti v praksi
Življenje brez stresa – kaj je to?

Spremna besedila
Pater Karel Gržan
Irena Rotar
Melita Berzelak
Tadeja L. Zupan
Dejan Ogrinec – O fotografiji
O avtorici
O Zbirki Osebno