V ranem otroštvu ste se naučili skrivati svoja najintenzivnejša čustva, ki so jih starši težko prenašali.

Čeprav so se ta čustva, kot so jeza, ogorčenje, obup, ljubosumje ali strah, ponovno pojavila v vašem nadaljnjem življenju, se niso integrirala v vašo osebnost. Na ta način vašega najpomembnejšega dela, vira pravega Jaza, ne boste izkusili. Potlačevanje čustev vodi – tudi pri zelo inteligentnih in nadarjenih ljudeh – v čustveno negotovost, ki se izraža bodisi v depresiji (izgubi samega sebe) bodisi v grandioznosti – kar je pravzaprav obramba pred depresijo.

“Kako bi bilo, če bi stal pred vami hudoben, grd, togoten, ljubosumen, len, umazan, smrdljiv? Kje bi bila potem vaša ljubezen? In vse to sem vendar tudi bil. Ali to pomeni, da pravzaprav niste ljubili mene, ampak to, kar sem se pretvarjal, da sem? Dostojnega, zanesljivega, sočutnega, razumevajočega ali prijetnega otroka, ki v bistvu sploh ni bil otrok? Kaj se je zgodilo z mojim otroštvom? Ali nisem bil zanj ogoljufan? Saj ne morem nikoli več nazaj. Nikoli ga ne bom mogel nadomestiti. Od vsega začetka sem bil majhen odrasel človek. So bile moje sposobnosti preprosto zlorabljene?”

Poniževanje, pretepanje, klofute, prevara, spolno izkoriščanje, posmeh, zanemarjanje itd. so oblike zlorabe, ker škodujejo integriteti in dostojanstvu otroka, tudi če posledice niso takoj vidne. Šele v odrasli dobi bo otrok, ki je bil nekoč zlorabljen, začel trpeti zaradi tega in povzročati trpljenje drugim.

“Pri naši vzgoji je samo po sebi umevno, da velikokrat najprej spodrežemo žive korenine, potem pa skušamo po umetni poti nadomestiti njihove naravne funkcije. Tako npr. zaviramo otrokovo radovednost (nekaterih stvari se ne sprašuje), pozneje pa, ko bo pri otroku naravna želja po učenju izginila, mu bomo pri šolskih težavah ponujali dopolnilni pouk.”

Primeri, ki jih opisuje avtorica, vam bodo pomagali ozavestiti neizrečeno trpljenje sebe ali ljudi okoli vas, ki kot otroci niso imeli priložnosti, da bi se naučili živeti in izražati svoja resnična čustva.

“Nečesa nezavednega ne moremo odpraviti z oklici in prepovedmi. Postanemo pa lahko občutljivi, da to nezavedno spoznamo, zavestno doživimo in nadzorujemo. Mati ima lahko najboljši namen otroka spoštovati, pa tega ne bo mogla, dokler ne bo začutila, kako nemara z ironično pripombo, ki naj bi samo zakrila njeno negotovost, otroka sramoti.”

Knjiga, ki je prvič izšla leta 1991, vsebuje tudi slovarček psihoanalitičnih izrazov, ki ga je pripravil dr. Miran Možina, dr. med. spec. psihiater, sistemski psihoterapevt, učni terapevt in supervizor.

O AVTORICI

Alice Miller (1923 – 2010) je bila psihoanalitičarka poljskega rodu, znana po svojem delu o otroških travmah in njihovem vplivu na individualni razvoj. V Baslu je študirala filozofijo, psihologijo in sociologijo ter leta 1953 doktorirala iz filozofije. Znana je po svojih knjigah, ki raziskujejo čustveno, fizično in spolno zlorabo v otroštvu ter posledice teh travm v odrasli dobi.

V svojih delih poudarja pomen potlačenih spominov in neizraženih čustev. Prepoznavanje in izražanje teh spominov in čustev je po njenem ključnega pomena za psihološko ozdravitev, saj nerazrešena travma še naprej nezavedno vpliva na posameznikovo vedenje in čustva.